Odškodnina zaradi ugriza

Imetništvo živali prinaša s seboj odgovornost, ki se jih morajo skrbniki ves čas dobro zavedati. Pri tem ni govora le o moralni odgovornosti skrbnika, da zagotovi, da je za žival primerno poskrbljeno. Gre za odgovornost skrbnika za škodo, ki jo žival povzroči drugi osebi. Če tega ne stori, je v igri odškodnina zaradi ugriza.

Obligacijski zakonik določa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival odgovoren njen imetnik. Imetnik torej plača odškodnino, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Če gre za nevarno žival, njen imetnik odgovarja strožje. Že v osnovi se šteje, da je škodo povzročila nevarna žival. Njen imetnik zato odgovarja ne glede na svojo krivdo. Imetnik nevarne živali se lahko odgovornosti razbremeni le tako, da dokaže, da škode ni povzročila njegova žival. Ali pa, da škoda izvira iz nekega drugega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati ali se mu izogniti. Odgovornosti je prost tudi, če izkaže, da škoda izvira iz dejanja tretje osebe ali oškodovanca, ki ga imetnik živali ni mogel pričakovati, se mu izognili ali preprečiti njegovih posledic. Gre torej za zelo strogo odgovornost, ki se ji je brez ustreznega znana težko izogniti.

Ne drezaj v medveda…

Slikovit primer odgovornosti je mogoče zaznati v praksi Višjega sodišča v Ljubljani. To je sredi leta 2000 v eni izmed svojih odločb zapisalo: »Medved je zver, katere ravnanje je nepredvidljivo in nevarno. To je jasno slehernemu razsodnemu človeku. Oškodovanec, ki z roko seže v doseg medveda, ravna torej malomarno in je delno(!) kriv za nastalo škodo.« Kljub temu, da je šlo že na prvi pogled za dokaj nerazumno ravnaje oškodovanca, ki se je z roko lotil hranjenja medveda v kletki, je bil ta po mnenju sodišča za nastalo škodo odgovoren le deloma (20%). Drugi del odgovornosti je sodišče kljub vsemu pripisalo medvedovemu rejcu. Menilo je, da je dolžnost toženca kot rejca medveda ta, da onemogoči stik med to nevarno živaljo ter človekom, česar kljub temu, da je bil medved v kletki, ni zagotovil.

Kdaj se šteje, da gre za nevarno žival?

Razmejitev med domačo in nevarno živaljo je meglena. Odvisna je od konkretnih okoliščin v danem trenutku. Sodišča so tako že oblikovala prakso, da konj ali breja kobila sama po sebi nista nevarna stvar. Vendar, v določenih okoliščinah je lahko nevarna tudi domača žival, in sicer če so njene lastnosti takšne, da običajno nadzorstvo ne zadostuje za zagotovitev varnosti ljudi in premoženja. Tako je sodišče v drugem primeru presodilo, da je bila kobila, ki je bila zaradi paritvenega obdobja nemirna, njene značajske lastnosti pa spremenjene, nevarna za okolico, zato jo je pri odločanju o odgovornosti njenega imetnika obravnavalo kot nevarno žival, za katero je imetnik odgovarjal ne glede na svojo krivdo.

Kdo odgovarja za pasji ugriz?

V vsakdanjem življenju se vprašanje odškodninske odgovornosti imetnika živali pogosteje pojavlja pri ugrizih psov. Tu velja enaka logika. Če je pes po naravi popadljiv ali je v takem stanju, da je jasno, da je bolj nevaren, potem se ga lahko obravnava kot nevarno žival.  Če pa ni znakov, ki bi kazali na povečano nevarnost, potem sodišča psov načeloma ne obravnavajo kot nevarne živali. Zato je lastnik za škodo zaradi ugriza odgovoren le, če ne dokaže, da je poskrbel za razumno varstvo in nadzorstvo.

Ta prispevek temelji na pravni ureditvi, kot obstaja v času njegovega nastanka. Če je prišlo od tedaj do spremembe pravne ureditve, prispevek morda ni več skladen s trenutno veljavno ureditvijo. Prispevek ni nadomestilo za strokovno pravno svetovanje. Ni namenjen reševanju konkretnih primerov. Zato ne odgovarjamo za posledice ravnanj, ki bi bila utemeljena le na v tem prispevku predstavljenih stališčih avtorja.