Nasilje v družini je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu, ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja, žrtve pa so lahko moški, ženske in otroci.
Nasilja je več vrst in ni nujno, da gre zgolj za fizično nasilje. Nasilje je namreč vsako ravnanje, s katerim se povzroči bolečino, strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti ali drugačno duševno stisko. Kot nasilje se obravnava tudi opuščanje dolžne skrbi za družinskega člana, ki potrebuje pomoč zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin ter tudi neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje družinskega člana z dohodki ali premoženjem, s katerim ima sicer pravico samostojno razpolagati.
Nasilje v družini ni le nasilje med partnerji in otroci, temveč se kot družinski člani štejejo vsi sorodniki v ravni vrsti, nekateri ožji partnerjevi sorodniki, bivši zakonci in partnerji, posvojitelji in posvojenci, skrbniki in varovanci, rejniki in rejenci, osebe, ki imajo skupnega otroka ter tudi vse osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu.
Načeloma velja, da morajo javne službe in organi, ki pri svojem delu izvedo za nasilje v družini, o tem takoj obvestiti Center za socialno delo, ki nato pristopi k obravnavi posameznega primera. To pomeni, da žrtvi ni potrebno vedno podati prijave neposredno na policijo ali na CSD, temveč lahko prvo pomoč in oporo poišče tudi v manj formalni obliki, npr. pri zdravstvenem osebju ali v šoli, ki je nato dolžna sprožiti ustrezno ukrepanje.
Za nasilje v družini je seveda potrebno poiskati dolgoročne rešitve, vendar pa ima žrtev na voljo tudi nekaj kratkoročnih rešitev, ki se jih lahko posluži za svojo osnovno zaščito. Tako ima žrtev pravico, da jo pri vseh postopkih, povezanih z nasiljem spremlja spremljevalec, ki si ga izbere v ta namen. Naloga spremljevalca je, da pomaga žrtvi pri zaščiti njene integritete v postopkih pred organi in organizacijami, da pomaga pri iskanju rešitev ter nudi žrtvi potrebno psihično oporo. Žrtev ima prav tako pravico do zagovornika, ki ji nudi potrebne strokovne nasvete.
Dolgoročne ukrepe za pomoč v nasilje vpletenim osebam koordinira Center za socialno delo, ki ima pri reševanju družinske problematike najpomembnejšo vlogo, kratkoročne ukrepe za zagotovitev varnosti žrtve pa izvaja policija, oziroma jih odreja sodišče.
Žrtev lahko policijo zaprosi, da ji zagotovi varnost ob vstopu v stanovanje, da lahko vzame najnujnejše osebne stvari zase in po potrebi za svoje otroke.
Policija lahko obenem storilcu odredi takojšnjo prepoved približevanja žrtvi ali kraju kjer žrtev stanuje, dela, se izobražuje, je v varstvu ali se vsakodnevno giblje. Ta ukrep traja v osnovi le 48 ur, preiskovalni sodnik, ki ga policija po uradni dolžnosti obvesti o izrečeni prepovedi, pa lahko ukrep podaljša najprej na 10 dni, če žrtev tako predlaga pa še za dodatnih 60 dni. Prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi zajema tudi prepoved nadlegovanja po telefonu ali drugih načinih komuniciranja.
Trajnejše ukrepe lahko izreče sodišče, saj lahko žrtev sodišču predlaga izrek vrste prepovedi, katerih namen je zagotoviti prenehanje nasilja in zagotovitev njene varnosti, zlasti tedaj, ko je storilec žrtev že poškodoval ali škodoval njenemu zdravju, ji grozil, jo nadlegoval, protipravno vstopil v stanovanje ali na internetu neupravičeno razkrival osebne podate ali zapise.
Na podlagi takega predloga lahko sodišče storilcu za določeno daljše obdobje (prvotno do 6 mesecev, na predlog žrtve pa celo do enega leta) prepove vstopiti v žrtvino stanovanje, zadrževati se v določeni bližini njenega stanovanja, zadrževati in približevati se krajem, kjer se žrtev redno nahaja (delovno mesto, šola, vrtec…), navezovati kakršnekoli stike z žrtvijo ali vzpostaviti srečanje z njo. Izreče lahko tudi druge ukrepe, ki so v konkretni zadevi primerni za ustrezno zaščito žrtve.
Žrtev lahko sodišču v določenih primerih predlaga, naj odloči o prepustitvi stanovanja v skupni uporabi. Sodišče lahko namreč v določenih primerih naloži povzročitelju nasilja, da se mora izseliti iz skupnega stanovanja. Ukrep je lahko trajen ali začasen, odvisno od tega, ali je povzročitelj solastnik stanovanja oz. nepremičnine ali ima pravico bivanja v stanovanju (če je bila npr. sklenjena skupna najemna pogodba). Povzročitelj lahko v takem primeru, če je to pravično, zahteva primerno nadomestilo za izključno uporabo stanovanja.
Podobno sme tudi ob razvezi zakonske zveze zakonec, nad katerim drugi zakonec izvaja nasilje ali če izvaja nasilje nad njegovimi otroki zahtevati, da mu drugi zakonec prepusti v izključno uporabo stanovanje, v katerem skupaj živita oziroma sta živela, če je to potrebno, da se ob razvezi prepreči nasilje med zakoncema ali nasilje nad otroki, in to večinoma ne glede na to, kdo bi sicer dobil v uporabo stanovanje v običajnem postopku skupnega premoženja.
Na nasilje v družini je potrebno reagirati odločno, da se ne ponovi! Svetujemo, da pri reševanju težav z družinskim nasiljem poleg drugih strokovnih služb svetuje tudi dober odvetnik, saj lahko žrtvi pomaga pri reševanju pravnih vidikov družinske problematike.
Ta prispevek temelji na pravni ureditvi, kot obstaja v času njegovega nastanka. Če je prišlo od tedaj do spremembe zakonodaje ali sodne prakse, prispevek morda ni več skladen s trenutno veljavno ureditvijo. Prispevek ni nadomestilo za strokovno pravno svetovanje in ni namenjen reševanju konkretnih primerov, zato ne odgovarjamo za posledice ravnanj, ki bi bila utemeljena na v tem prispevku predstavljenih stališčih avtorja.