Sodna praksa slovenskih sodišč je v preteklosti že pokazala, da je mogoče zahtevati, da onesnaževalec s smradom prizadetim izplača pravično denarno odškodnino.
Ob tem dejstvo, da slovenska zakonodaja predpisa, ki bi enoznačno določal dovoljeno oz. prepovedano koncentracijo smradu ne vsebuje, ne predstavlja nepremagljive ovire, saj je tudi Vrhovno sodišče RS že jasno navedlo, da zgolj zaradi pomanjkanja ustreznih predpisov ni mogoče zaključiti, da z emisijami neprijetnih vonjav ni mogoče kršiti pravice do zdravega življenjskega okolja. V kolikor je dokazana kršitev, pa lahko tisti, ki zaradi tega utrpi škodo, zahteva odškodnino.
V drugem primeru je Višje sodišče v Ljubljani prav tako presodilo, da intenziven in trajen smrad bistveno vpliva na življenjske pogoje v določenem okolju in lahko predstavlja resno motnjo, ki vpliva na kvaliteto življenja. Lahko pa ogroža tudi zdravje. Dejstvo, da Republika Slovenija (še) nima predpisov o emisijskih koncentracijah vonjav po mnenju sodišča ne pomeni, da lahko kdo neomejeno obremenjuje okolje. Potrebno je le ugotoviti, kakšna je normalna obremenitev in kakšna je čezmerna obremenitev. Pri tem se je mogoče opreti na že oblikovane standarde držav (v tem konkretnem sodnem primeru nemške standarde), ki prav tako kot Republika Slovenija ščitijo pravico do zdravega življenjskega okolja.
Odškodnino zaradi smradu je mogoče uspešno zahtevati v primeru, da smrad presega običajne meje. Zakon namreč določa, da mora lastnik nepremičnine pri njeni uporabi opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez običajno mero. Zakon prav tako določa, da lahko vsakdo zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Če lastnik tega ne stori sam, odredi ustrezne ukrepe na zahtevo upravičenega predlagatelja sodišče.
Vse navedeno pomeni, da žrtve smradu niso brez moči, temveč si je potrebno le poiskati dobro strokovno pomoč. Zato priporočamo, da se v takih primerih oškodovanci obrnejo na dobrega odvetnika, ki jim bo znal po sodni poti pomagati do pravične denarne odškodnine in kar je še pomembneje, do zdravega življenjskega okolja.
Ta prispevek temelji na pravni ureditvi, kot obstaja v času njegovega nastanka. Če je prišlo od tedaj do spremembe zakonodaje ali sodne prakse, prispevek morda ni več skladen s trenutno veljavno ureditvijo. Prispevek ni nadomestilo za strokovno pravno svetovanje in ni namenjen reševanju konkretnih primerov, zato ne odgovarjamo za posledice ravnanj, ki bi bila utemeljena le na v tem prispevku predstavljenih stališčih avtorja.